e-Fotopotep - 4000+

blog.posvetu.si
PrispevkovCOLON 0
PridruženCOLON Sr Jun 06, 2012 8:35 pm

e-Fotopotep - 4000+

OdgovorNapisal/-a blog.posvetu.si » Če Maj 10, 2012 3:00 am

Avtor: Marko Petrič
povzeto iz strani e-Fotopotep - 4000+.


Bolivijski Altiplano (visoka planota v Andih) je pravi raj za vse ljubitelje krajinske fotografije. Še posebej pa navdušuje širši predel okoli največjega slanega jezera na svetu Salar de Uyuni. Dih jemajoči (dobesedno) pogledi kamorkoli se obrnete, zaradi lepot in zaradi višine, ki se kar ne spusti pod 4000 metrov nad morjem. Altiplano ni prav lahko dostopen, a tako je še bolje, saj z obiskom začnemo v nižjih predelih in se počasi privajamo na višino.
Eno od izhodišč je majhna, a vse bolj znana in obiskana čilenska vasica San Pedro de Atacama. Če ne bi vedeli, da se dobro uro vožnje stran začne ena najbolj nadrealističnih pokrajin na planetu, bi se povsem zadovoljili s tem kar nudi okolica San Pedra. Z razlogom.



Majhna, prašna vasica, zgrajena okrog oaze, na robu najbolj suhe puščave na svetu - Atacame, še najbolj daje vtis pozabljenih kulis iz kakšnega westerna.



A že po kratkem sprehodu se vprašamo, če nima vsak od pet tisoč prebivalcev v lasti restavracijo, prenočišče, agencijo, trgovinico, ... In med napisi lahko najdemo tudi kaj zelo slovensko zvenečega.



S fotografskega vidika pa je poleg cerkve (še posebej, če je v vasi kakšen praznik) zanimivo predvsem pokopališče - povsem drugačno, kot smo jih vajeni v našem (zelenem) okolju.



Čilenci sicer malo goljufajo z oznanjanjem, da gre za najvišje ležeče gejzirje na svetu, je pa dejstvo, da so tretji največji po površini, a ne glede na številke je sončni vzhod ob bruhanju vroče vode in dvigovanju pare spektakularen in nepozaben.



Vstajanje sredi noči, realtivno dolga vožnja s katero premagamo skoraj dva tisoč višinskih metrov in temperature krepko pod ničlo so pozabljene, ko prvi sončni žarki prodrejo skozi oblake pare.



Svetloba jutra pokaže vse razsežnosti gejzirov, a za fotografe je spektakel več ali manj že končan. Čas, da se odpravimo par metrov nižje, kjer je zajetje vroče vode v kateri se lahko pogrejemo. Prav zares. Voda je prijetno topla, temperatura zraka pa se kar ne povzpne nad ničlo. Meni so med preoblačenjem celo zamrznile kopalke, ki sem jih za tistih par minut pustil na kamnitem zidu.



Nazaj v "dolino" na ogled sončnega zahoda na sipinah Atacame.



Kmalu postane jasno zakaj je pokrajina dobila ime Valle de la Luna (Lunina dolina). Če se lahko za trenutek odpoveste fotoaparatu, vas prav gotovo zamika, da bi se preizkusili v boardanju po sipinah, izletu s konji ali kolesi ali raziskovanju okolice, ki skriva še številne votline, manjše solne "otočke" in ostanke rudarjenja. Ne vem ali so Američani dejansko pristali na Luni ;), sigurno pa so prav tu prizkušali vozilo, ki so ga poslali na Mars.



Mars? Ne. To je v poznem soncu obarvana Cordillera de la Sal.


V primerjavi z načrtovanim salarjem je Salar de Atacama v bližini San Pedra pravi malček, a povsem drugačen (sol pomešana z zemljo) in še kako vreden ogleda, spet ob sončnem zahodu, ko se barve gora približujejo barvam flamingov, ki se zadržujejo v majhnih jezercih - lagunah.



Še eno zgodnje vstajanje (vedno sem trdil, da je fotografska težka :)), v dobri uri premagan strm vzpon do meje z Bolivijo - prelaz Portezuelo del Cajon na višini 4480 m nad morjem.



Prava avantura se začne. Premetavanje v starih terencih, ki se stalno kvarijo, zaprašena prtljaga, šoferji, ki se ne potrudijo niti z razločno izgovorjavo španščine, skromni vegetarijanski obroki, od višine boleča glava, zmrzovanje na skupnih ležiščih brez ogrevanja, zamrznjena voda za jutranje umivanje, ... Vse je pozabljeno. Ostanejo zgolj spomini na eno najbolj norih pokrajin na planetu. Brez obotavljanja bi tridnevno pot podaljšal v tritedensko raziskovanje in fotografiranje.


več na e-Fotopotep - 4000+.

Vrni se na

Kdo je na strani

Po forumu brska: 1 in 0 gostov